Dilema o pisanju in branju v blogosferi
Volk bi napisal, da je to preblisk dneva, jaz sem pa na začetku bloganja uporabljala kategorijo utrinki. Ki so bili pravzaprav razporejeni po celem časovnem traku mojega življenja in se niso zgodili nujno na dan pisanja prispevka...
Torej, preblisk/utrinek današnjega dneva sovice Oke:
1. Za povečanje števila utrinkov in ponovno uvedno kategorije utrinki je gotovo kriv Facebook in njegov telegrafski način sporočanja o tem, kaj se dogaja z uporabnikom.
2. Čas je, da začnem blog uporabljat za dnevnik. Dnevnik Dnevnik. In napisat vse kar mi pade na pamet. :)
Torej, preblisk/utrinek današnjega dneva sovice Oke:
Ne vem ali je huje,
da berem ostale bloge in zanemarjam pisanje svojega
ali
da pišem svojega in ne utegnem brat (ter komentirat) ostalih ?
1. Za povečanje števila utrinkov in ponovno uvedno kategorije utrinki je gotovo kriv Facebook in njegov telegrafski način sporočanja o tem, kaj se dogaja z uporabnikom.
2. Čas je, da začnem blog uporabljat za dnevnik. Dnevnik Dnevnik. In napisat vse kar mi pade na pamet. :)
Prenesene številke znajo bit drage
Že veste, da nisem simpatizerka Simobila. Nekaj Mobitelovcev, ki jih imam v imeniku telefona, je preneslo številko k Simobilu. Prvih nekaj mesecev je ob klicu na dotične številke opozarjalo glasovno sporočilo Kličete v drugo omrežje. Fajn, ni kaj rečt. In zdelo se jim je dobro, ko so dobili možnost, da to avtomatično opozorilo izklopijo.
Problem je, da en je en kup teh barab pozabilo, da se ne kličemo pogosto. In da nam prve mesece od njihovega prestopa k tazelenim ni prav nič pomagalo, da je bilo sporočilo vklopljeno. Tako se je zgodilo, da sem dva meseca zaporedoma dobila višji račun za telefon. Po specifikaciji je bil krivec nekdo iz drugega mobilnega oziroma stacionarnega omrežja. In ker je osem evrov od dvajsetih, kolikor znaša moj povprečen mesečni račun, velik delež, sem si rekla, da sem verjetno kam klicala na hišno številko. Simobilovcev pa itak ne kličem, ker jih je v mojem imeniku le nekaj. Kvečjemu pošljem sporočilo, tisti eni prijateljici, ki je ortosmart. (Mimogrede, tudi naši so ga posrali z imenom paketa Džabest. Dooh!)
In tako sem ga enkrat klicala, zgornjega krivca, in se je zgodilo, da je bil nedosegljiv. Takrat pa slišim odzivnik, da klicani ni dosegljiv, ampak je bilo sporočilo... drugačno. Nekaj ni bilo kot ponavadi. Glas je bil moški! In tukaj je sovica pogruntala, kje je štos. "Tajnica" na Mobitelu je namreč ona! Osebek ima 041 številko na Simobilu! Jeb... Pork... Da bi te strela...
Ampak sem za take situacije dobila rešitev: Mobitelovci preprosto pošljemo sms z besedo ODZIVNIK na 1918. Ko kličemo v drugo omrežje, ki ni Mobitel, nas sistem opozori Kličete v drugo omrežje. Če želimo preveriti, pri katerem operaterju se nahaja številka, vtipkamo ukazni niz *130*tel.številka# in pritisnemo tipko za klicanje.
Problem je, da en je en kup teh barab pozabilo, da se ne kličemo pogosto. In da nam prve mesece od njihovega prestopa k tazelenim ni prav nič pomagalo, da je bilo sporočilo vklopljeno. Tako se je zgodilo, da sem dva meseca zaporedoma dobila višji račun za telefon. Po specifikaciji je bil krivec nekdo iz drugega mobilnega oziroma stacionarnega omrežja. In ker je osem evrov od dvajsetih, kolikor znaša moj povprečen mesečni račun, velik delež, sem si rekla, da sem verjetno kam klicala na hišno številko. Simobilovcev pa itak ne kličem, ker jih je v mojem imeniku le nekaj. Kvečjemu pošljem sporočilo, tisti eni prijateljici, ki je ortosmart. (Mimogrede, tudi naši so ga posrali z imenom paketa Džabest. Dooh!)
In tako sem ga enkrat klicala, zgornjega krivca, in se je zgodilo, da je bil nedosegljiv. Takrat pa slišim odzivnik, da klicani ni dosegljiv, ampak je bilo sporočilo... drugačno. Nekaj ni bilo kot ponavadi. Glas je bil moški! In tukaj je sovica pogruntala, kje je štos. "Tajnica" na Mobitelu je namreč ona! Osebek ima 041 številko na Simobilu! Jeb... Pork... Da bi te strela...
Ampak sem za take situacije dobila rešitev: Mobitelovci preprosto pošljemo sms z besedo ODZIVNIK na 1918. Ko kličemo v drugo omrežje, ki ni Mobitel, nas sistem opozori Kličete v drugo omrežje. Če želimo preveriti, pri katerem operaterju se nahaja številka, vtipkamo ukazni niz *130*tel.številka# in pritisnemo tipko za klicanje.
Blejska dogodivščina z vlakom
Plan je bil popoln. Reč mami, da greva s prijateljico na Bled, da tam prespiva pri njenih starših, in da se vrneva naslednji dan s popoldanskim vlakom.
V resnici sva šli na Bled in se vrnili istega dne z diaboličnim planom imet žur v izposojenem tetinem stanovanju blizu domačega kraja. Nič kaj posebnega, če ne bi plana izvajali petnajst- in trinajstletnica. (Se še kdo spomni, kako je bit brez vozniškega izpita? Ok, si kdo predstavlja kako je bit brez vozniškega izpita, bit otrok in živet v neLjubljani?)
Zamudiva prvi popoldanski vlak in počakamo - tudi prijateljici, ki sta ostali na Bledu - na naslednjega. Planirane ure se zamaknejo za dve naprej. To bo vplivalo na dejstvo, da se bo temnilo, ko bova prišli do železniške v Novo Gorico in na ugotovitev, da bojo trgovine ob osmih zvečer, ko prispe vlak, že zaprte. Do brezcarinske trgovine po alkohol bo treba štopat, logično, kako bova carinikom povedali, zakaj najstnici tovorita flaške alkohola peš čez mejo pa bo tudi problem razložit. Ah, bo že!
Pride naslednji vlak in poslovimo se štiri kokoške. Na postaji še vidimo znanca, ampak vstopa v drugi vlak, ki stoji na peronu zraven našega. Potihem se sprašujem, kaj gre Primož delat na Jesenice, saj ni logično, da ne bi tudi on šel domov, proti Novi Gorici. Na vlaku odpreva okno in se pogovarjava s prijateljicama, ki nama bosta kasneje pomahali, ko bo vlak štartal. Sprevodnik se nama približa in vzame karte, takrat še neke majhne, dva-krat-štiri velike kartončke rjave barve in ju preluknja. Sprašuje, kam greva. Polni adrenalina, pričakujoč noro zabavo zvečer, mu poveva, da v Novo Gorico. Malo se namuzne in reče: "A, v Gorico gresta...". Malo posmeha je bilo v njegovih besedah. Če bi bil mlajši, bi še pomislila, da je hotel malo flirtat ali pa je samo vprašal, kar tako, za bit vljuden...
Prva ocena (in jaz vedno ocenjujem ljudi glede na prvi vtis, in ja, malokrat se zmotim) je bila: Zoprn. Brko. Južnjak. Nekaj ni v redu. Hinavsko se smeje. Privoščljivo. [V nadaljevanju ne bo kriminalke s spolnim nadlegovanjem, ne naslajajte se]
Vlak se premakne nekoliko nazaj. (Kako nazaj, saj vlak vendar nima "nazaj" opcije - vlak lahko gre v obe smeri, ampak vedno naprej! Verjetno - ah, kako dolgo nisem potovala z vlakom - bo vzel zalet, gotovo je to standardna procedura. Sovica, pripravi se za kontra udarec, ko bo spremenil smer od tele. Saj veste, tako kot v avtu, ko mislite, da bo voznik zavil levo, in se na to pripravite, pa zavije desno in vas s tem preseneti).
Vlak se začne premikati nazaj. Vedno bolj hitro. V tistem trenutku je žarnica nad glavo posvetila in povezala Primoža, ki je šel na drugi vlak, posmehovanje sprevodnika in smer premikanja vlaka. Bili sva na vlaku za Jesenice!
...se nadaljuje...
V resnici sva šli na Bled in se vrnili istega dne z diaboličnim planom imet žur v izposojenem tetinem stanovanju blizu domačega kraja. Nič kaj posebnega, če ne bi plana izvajali petnajst- in trinajstletnica. (Se še kdo spomni, kako je bit brez vozniškega izpita? Ok, si kdo predstavlja kako je bit brez vozniškega izpita, bit otrok in živet v neLjubljani?)
Zamudiva prvi popoldanski vlak in počakamo - tudi prijateljici, ki sta ostali na Bledu - na naslednjega. Planirane ure se zamaknejo za dve naprej. To bo vplivalo na dejstvo, da se bo temnilo, ko bova prišli do železniške v Novo Gorico in na ugotovitev, da bojo trgovine ob osmih zvečer, ko prispe vlak, že zaprte. Do brezcarinske trgovine po alkohol bo treba štopat, logično, kako bova carinikom povedali, zakaj najstnici tovorita flaške alkohola peš čez mejo pa bo tudi problem razložit. Ah, bo že!
Pride naslednji vlak in poslovimo se štiri kokoške. Na postaji še vidimo znanca, ampak vstopa v drugi vlak, ki stoji na peronu zraven našega. Potihem se sprašujem, kaj gre Primož delat na Jesenice, saj ni logično, da ne bi tudi on šel domov, proti Novi Gorici. Na vlaku odpreva okno in se pogovarjava s prijateljicama, ki nama bosta kasneje pomahali, ko bo vlak štartal. Sprevodnik se nama približa in vzame karte, takrat še neke majhne, dva-krat-štiri velike kartončke rjave barve in ju preluknja. Sprašuje, kam greva. Polni adrenalina, pričakujoč noro zabavo zvečer, mu poveva, da v Novo Gorico. Malo se namuzne in reče: "A, v Gorico gresta...". Malo posmeha je bilo v njegovih besedah. Če bi bil mlajši, bi še pomislila, da je hotel malo flirtat ali pa je samo vprašal, kar tako, za bit vljuden...
Prva ocena (in jaz vedno ocenjujem ljudi glede na prvi vtis, in ja, malokrat se zmotim) je bila: Zoprn. Brko. Južnjak. Nekaj ni v redu. Hinavsko se smeje. Privoščljivo. [V nadaljevanju ne bo kriminalke s spolnim nadlegovanjem, ne naslajajte se]
Vlak se premakne nekoliko nazaj. (Kako nazaj, saj vlak vendar nima "nazaj" opcije - vlak lahko gre v obe smeri, ampak vedno naprej! Verjetno - ah, kako dolgo nisem potovala z vlakom - bo vzel zalet, gotovo je to standardna procedura. Sovica, pripravi se za kontra udarec, ko bo spremenil smer od tele. Saj veste, tako kot v avtu, ko mislite, da bo voznik zavil levo, in se na to pripravite, pa zavije desno in vas s tem preseneti).
Vlak se začne premikati nazaj. Vedno bolj hitro. V tistem trenutku je žarnica nad glavo posvetila in povezala Primoža, ki je šel na drugi vlak, posmehovanje sprevodnika in smer premikanja vlaka. Bili sva na vlaku za Jesenice!
...se nadaljuje...
Biti samohranilka se nekaterim izplača
Sočutno sem prikimavala žalostnim izpovedim punce, mamice samohranilke, kako je oče male punčke ne šmirgla in kako ji noče plačevati čisto nič. Klasična zgodba naivnice, ki se zaplete s poročenim, ki ji obljublja, da se bo ločil, in ko ji naredi otroka, reče ops in si premisli/prizna da "ni tako lahko kot je mislil" in podobne...
Sicer pridna in hodi delat v Italijo, kar je na goriškem oziroma Obalnem koncu dokaj pogost zaslužek ter dodatni zaslužek upokojenkam ali mladim frajlam ki nimajo izobrazbe. In to dobro plačan zaslužek. Govorimo o čiščenju. Slovenske Maje in Tine so Italijanom kakor mehiške Marie in Lupite za Američane; saj veste o čem govorim, menda ste videli kak sluzat ameriški film z mehiško novodobno deklo, ki gospodinji ter hodi v šolo iskat otroke prezaposlenih staršev.
Govorimo o desetih evrih na uro. Krat nekaj ur na dan, nekaj dni na teden. Ni slabo. Še posebno za mlado mamico, ki zjutraj pelje malo v vrtec in gre delat, zgodaj popoldne pa jo s poti iz službe pobere iz vrtca.
Prikimavala sem ji vse do prejšnjega tedna, ko je prišla pokazat komplet spodnjega perila, ki so ji ga znižali z 80 na 40€. Je prijamrala, da ji bojo ukinili denarno pomoč in kako ji je težko in da se ne vidi naprej. Da bo verjetno morala it delat. Nisem prav dobro razumela. Saj že dela! Na črno, pa vendar! Je pojasnila, da so jo klicali z Zavoda za zaposlovanje, da se že trikrat ni javila na razgovor za delo, na katere so jo napotili. Še manj sem jo razumela, kajti ni mi bilo jasno, kje je problem - saj bi menda rada našla službo, s plačanimi prispevki? Neee, se je zgrozila. Da ona ni navajena delat kadar ji drugi rečejo, pač pa, ko si sama zaželi. Halo!? No, saj sem tudi jaz med tistimi, ki ne bi radi imeli urnika, pa vendar je fajn, da obstaja nek red...
Da se vrnem. Ženska vsa nejevoljna, da bo verjetno morala sprejet službo, v nasprotnem primeru bi jo odslovili z Zavoda. Pa kaj, sem si mislila... Saj hodi delat v Italijo! In je nadaljevala s poslovili tipa: Ooo, adijo, vita bella, kavice in spanje. Pa mi je kapnilo, da bi jo vprašala, če ni vesela, da so ji našli službo in da kakšno izobrazbo sploh ima. In jamra tipica naprej, da nima šole in da se je prijavila za čistilko - prav tako službo so ji tudi našli. Še rekla je, kako dobro podporo dobiva za tamalo, da je večja kot povprečna plača!
Vse hudo tistega dneva pa je doseglo vrh, ko sem jo vprašala, koliko časa je na Zavodu. Nisem mogla verjet in nisem mogla verjet, da je kaj takega sploh mogoče. Ženska je na Zavodu pet (PET!!!) let!
Prosim, da se denarna pomoč Centrov za socialno delo in podobnih ustanov nameni ljudem in otrokom, ki resnično potrebujejo pomoč, in ne, da financirajo kavice, cigarete in luksuzne komplete spodnjega perila lažnivim mamam samohranilkam. In folk se boji recesije?! Lepo vas prosim... Bati se je gnilega sistema vsakdanjega življenja, ne pa tako imenovanih svetovnih kriz...
Sicer pridna in hodi delat v Italijo, kar je na goriškem oziroma Obalnem koncu dokaj pogost zaslužek ter dodatni zaslužek upokojenkam ali mladim frajlam ki nimajo izobrazbe. In to dobro plačan zaslužek. Govorimo o čiščenju. Slovenske Maje in Tine so Italijanom kakor mehiške Marie in Lupite za Američane; saj veste o čem govorim, menda ste videli kak sluzat ameriški film z mehiško novodobno deklo, ki gospodinji ter hodi v šolo iskat otroke prezaposlenih staršev.
Govorimo o desetih evrih na uro. Krat nekaj ur na dan, nekaj dni na teden. Ni slabo. Še posebno za mlado mamico, ki zjutraj pelje malo v vrtec in gre delat, zgodaj popoldne pa jo s poti iz službe pobere iz vrtca.
Prikimavala sem ji vse do prejšnjega tedna, ko je prišla pokazat komplet spodnjega perila, ki so ji ga znižali z 80 na 40€. Je prijamrala, da ji bojo ukinili denarno pomoč in kako ji je težko in da se ne vidi naprej. Da bo verjetno morala it delat. Nisem prav dobro razumela. Saj že dela! Na črno, pa vendar! Je pojasnila, da so jo klicali z Zavoda za zaposlovanje, da se že trikrat ni javila na razgovor za delo, na katere so jo napotili. Še manj sem jo razumela, kajti ni mi bilo jasno, kje je problem - saj bi menda rada našla službo, s plačanimi prispevki? Neee, se je zgrozila. Da ona ni navajena delat kadar ji drugi rečejo, pač pa, ko si sama zaželi. Halo!? No, saj sem tudi jaz med tistimi, ki ne bi radi imeli urnika, pa vendar je fajn, da obstaja nek red...
Da se vrnem. Ženska vsa nejevoljna, da bo verjetno morala sprejet službo, v nasprotnem primeru bi jo odslovili z Zavoda. Pa kaj, sem si mislila... Saj hodi delat v Italijo! In je nadaljevala s poslovili tipa: Ooo, adijo, vita bella, kavice in spanje. Pa mi je kapnilo, da bi jo vprašala, če ni vesela, da so ji našli službo in da kakšno izobrazbo sploh ima. In jamra tipica naprej, da nima šole in da se je prijavila za čistilko - prav tako službo so ji tudi našli. Še rekla je, kako dobro podporo dobiva za tamalo, da je večja kot povprečna plača!
Vse hudo tistega dneva pa je doseglo vrh, ko sem jo vprašala, koliko časa je na Zavodu. Nisem mogla verjet in nisem mogla verjet, da je kaj takega sploh mogoče. Ženska je na Zavodu pet (PET!!!) let!
Prosim, da se denarna pomoč Centrov za socialno delo in podobnih ustanov nameni ljudem in otrokom, ki resnično potrebujejo pomoč, in ne, da financirajo kavice, cigarete in luksuzne komplete spodnjega perila lažnivim mamam samohranilkam. In folk se boji recesije?! Lepo vas prosim... Bati se je gnilega sistema vsakdanjega življenja, ne pa tako imenovanih svetovnih kriz...
Zlorabljeno zaupanje
Pred nekaj meseci me je bratranec, s katerim veliko let nisem imela stikov, kontaktiral in izmenjala sva si telefonski, maile, MSN in ostale novodobne kontaktne podatke.
Nekajkrat sva šla na pijačo in prav fajn je blo "spoznat" "novega" prijatelja. Veliko ve o računalnikih, kar je pri meni velik plus in zlata jama za pridobivanje novih informacij in fint.
Potem me je vprašal - glede na to, da se ukvarja s fotografijo - če bi mu naredila uslugo in mu pomagala testirat nov fotoaparat, oziroma objektiv. Tako, da bi se slikala gola. Ali pa v spodnjem perilu. In kar malo čudno je bilo pomislit, da bi se nastavljala ... bratrancu! Bi se pa že raje neznancu, kot pa žlahti! Oklevala sem, a je obljubil, da bo digitalne slike vpričo mene izbrisal in uničil.
Prejšnji teden sva se naključno srečala, in rahlo opit, ter zaradi tega frajerski, mi je omenil, da je preko mojih MSN stikov odkril nekdanjo simpatijo. Ni mi bilo jasno. Pa je povedal, da je znorel, ker me ni nikoli na MSN, in je mislil, da sem ga blokirala, pa je nekako, preko mojega IP-ja vdrl v moj MSN svet, ter tam malo brskal med mojimi kontakti, in videl, da ni blokiran.
Si predstavljate, kako gola sem se počutila v tistem trenutku?
Starega msn naslova ne uporabljam več. Za alternativnega ne ve. Šele zdaj sem zares vesela, kako dobro sem storila, da se taki osebi nisem pustila fotografirat gola...
Nekajkrat sva šla na pijačo in prav fajn je blo "spoznat" "novega" prijatelja. Veliko ve o računalnikih, kar je pri meni velik plus in zlata jama za pridobivanje novih informacij in fint.
Potem me je vprašal - glede na to, da se ukvarja s fotografijo - če bi mu naredila uslugo in mu pomagala testirat nov fotoaparat, oziroma objektiv. Tako, da bi se slikala gola. Ali pa v spodnjem perilu. In kar malo čudno je bilo pomislit, da bi se nastavljala ... bratrancu! Bi se pa že raje neznancu, kot pa žlahti! Oklevala sem, a je obljubil, da bo digitalne slike vpričo mene izbrisal in uničil.
Prejšnji teden sva se naključno srečala, in rahlo opit, ter zaradi tega frajerski, mi je omenil, da je preko mojih MSN stikov odkril nekdanjo simpatijo. Ni mi bilo jasno. Pa je povedal, da je znorel, ker me ni nikoli na MSN, in je mislil, da sem ga blokirala, pa je nekako, preko mojega IP-ja vdrl v moj MSN svet, ter tam malo brskal med mojimi kontakti, in videl, da ni blokiran.
Si predstavljate, kako gola sem se počutila v tistem trenutku?
Starega msn naslova ne uporabljam več. Za alternativnega ne ve. Šele zdaj sem zares vesela, kako dobro sem storila, da se taki osebi nisem pustila fotografirat gola...
Jaz pa po navadi...
Včasih premišljujem kar nekaj časa, preden objavim kaj o sebi. Ali pa sploh povem. V skoraj tridesetih letih so čisto vsi odvečni kilogrami posledica zarečenega kruha. Zato se vedno bojim reč: to pa zame ne velja, jaz pa ne bi nikoli, in podobne.
Zadnje čase mi neizmerno težijo (dobronamerne) pozornosti prijateljev in znancev. Prav te so sprožile razmišljanje in samoopazovanje zadnjih nekaj mesecev.
Bojim se, da sem človek brez navad.
Veliko blogerjev je že napisalo, veliko prijateljev je že izreklo, veliko navad sem že opazila: grejo zjutraj na stranišče. Ob kavi spijejo deci radenske. Čisto vedno jejo pizzo s kečapom - brez ne obstaja. V službi najprej preberejo maile. Ob sobotah gredo v naravo. Pred spanjem preberejo nekaj strani knjige. Avto obvezno operejo ob nedeljah. V času kosila vedno pokličejo partnerja/otroke. Ko so slabe volje ali žalostni, poslušajo točno določen CD. Dopust je lahko samo na Hrvaškem. Brez da bi se naličile, ne gredo ven iz stanovanja. Za posebno priložnost oblečejo vedno isto srajco. Kupujejo jogurt iste blagovne znamke že dvajset let. Na malico gredo vedno ob pol dvanajstih, čeprav ni tako določeno. Kavo doma spijejo iz priljubljene skodelice, ki je spomin na [vstavi poljubno]. Ob četrtkih gledajo Prijatelje; žur z zastonj pijačo jih ne bi spravil izpred ekrana! Ponedeljke imajo rezervirane za kartanje s prijatelji. Časopis obvezno listajo od zadnje strani proti prvi. Obvezno gredo prvi vikend sezone kostanjarjev na eno porcijo. Če vidijo črno mačko, ki jim gre pred avtom, trikrat pljunejo ali potrkajo na vrata. Po koncu smučanja obvezno zavijejo na štamprli močnega. Ob prihodu v stanovanje se brez izjeme sezujejo/preobujejo v copate.
Skratka, kup hotenih ali nehotenih navad. Večkrat me je razjezilo - in prav to je sprožilo razmišljanje o mojih (ne)navadah - da sem se v kavarni usedla in čakala na natakarja. Ki se je prešerno -poševnica- zmagoslavno prikazal ob meni z belo kavo in jabolčnikom z vodo brez ledu.
Razumem: hotel je samo dobro in marsikdo bi bil takega načina postrežbe vesel. Tudi jaz bi morala bit vesela, da si me je natakar zapomnil in da ve, kaj pijem. Kombinacija bela kava plus jabi z vodo je že znosna za si zapomnit, a da nočem ledu sredi poletja, je že težje. Skratka, znorela sem, ker: jaz želim danes in zdaj belo kavo, za kar pa ne morem garantirat za jutri! Če mi danes paše jabolčnik, bom jutri presenetila z željo po kokakoli z ledom in limono, zraven pa pila macchiato! In čeprav vsi vejo za mojo obsesijo z Jägermeistrom, bom mogoče čez vikend želela raje tekilo s pomarančo in cimetom, da veste.
In počasi ugotavljam, da sploh nimam navad? To zna bit prav zoprno, če me želijo ljudje presenetit s kako malenkostjo. V katero velikokrat buljim in ne razumem, zakaj so mi jo želeli podarit, pa se zgodi, da na tisti velik vprašaj v mojih očeh sami odgovorijo: saj si rekla da imaš rada, da ti je všeč...
Oh, a res? Ma ste prepričani? Kdaj že? Lahko sem v nekem trenutku, ali dnevu res skoraj umrla od želje po neki stvari, nikakor pa si ne smete zapomnit preveč natančno mojih trenutnih prebliskov :)
Vse moje življenje je random. Edina moja stalnica je sprememba. Sovražim ustaljenost in navade. Ne razmišljam. Nočem urnikov in nočem komandiranja, nočem opredeljevanja, kaj mi je in kaj mi ni všeč. Če mi v melanholičnem razpoloženju danes paše klasična glasba, se bom naslednjič zgražala in izjavila, da me dela živčno. Rada bi sledila Begu iz zapora, in seriji Las Vegas, a mi ne uspe. Sobotno popoldne bom en mesec preživela s Kanalom A, čez dva tedna pa se ne bom spomnila, če Las Vegas sploh še predvajajo. Nočem pisat postov dva - ali trikrat na teden. Hočem pisat, ko se mi piše.
Kar na živce si grem, ker včasih neupravičeno nap!zdim koga, ki je nehote zgrešil, ker v bistvu sploh ni nič zgrešil, ker je kriva samo moja muhavost.
Mater! Težko je to življenje dvojčka...
Zadnje čase mi neizmerno težijo (dobronamerne) pozornosti prijateljev in znancev. Prav te so sprožile razmišljanje in samoopazovanje zadnjih nekaj mesecev.
Bojim se, da sem človek brez navad.
Veliko blogerjev je že napisalo, veliko prijateljev je že izreklo, veliko navad sem že opazila: grejo zjutraj na stranišče. Ob kavi spijejo deci radenske. Čisto vedno jejo pizzo s kečapom - brez ne obstaja. V službi najprej preberejo maile. Ob sobotah gredo v naravo. Pred spanjem preberejo nekaj strani knjige. Avto obvezno operejo ob nedeljah. V času kosila vedno pokličejo partnerja/otroke. Ko so slabe volje ali žalostni, poslušajo točno določen CD. Dopust je lahko samo na Hrvaškem. Brez da bi se naličile, ne gredo ven iz stanovanja. Za posebno priložnost oblečejo vedno isto srajco. Kupujejo jogurt iste blagovne znamke že dvajset let. Na malico gredo vedno ob pol dvanajstih, čeprav ni tako določeno. Kavo doma spijejo iz priljubljene skodelice, ki je spomin na [vstavi poljubno]. Ob četrtkih gledajo Prijatelje; žur z zastonj pijačo jih ne bi spravil izpred ekrana! Ponedeljke imajo rezervirane za kartanje s prijatelji. Časopis obvezno listajo od zadnje strani proti prvi. Obvezno gredo prvi vikend sezone kostanjarjev na eno porcijo. Če vidijo črno mačko, ki jim gre pred avtom, trikrat pljunejo ali potrkajo na vrata. Po koncu smučanja obvezno zavijejo na štamprli močnega. Ob prihodu v stanovanje se brez izjeme sezujejo/preobujejo v copate.
Skratka, kup hotenih ali nehotenih navad. Večkrat me je razjezilo - in prav to je sprožilo razmišljanje o mojih (ne)navadah - da sem se v kavarni usedla in čakala na natakarja. Ki se je prešerno -poševnica- zmagoslavno prikazal ob meni z belo kavo in jabolčnikom z vodo brez ledu.
Razumem: hotel je samo dobro in marsikdo bi bil takega načina postrežbe vesel. Tudi jaz bi morala bit vesela, da si me je natakar zapomnil in da ve, kaj pijem. Kombinacija bela kava plus jabi z vodo je že znosna za si zapomnit, a da nočem ledu sredi poletja, je že težje. Skratka, znorela sem, ker: jaz želim danes in zdaj belo kavo, za kar pa ne morem garantirat za jutri! Če mi danes paše jabolčnik, bom jutri presenetila z željo po kokakoli z ledom in limono, zraven pa pila macchiato! In čeprav vsi vejo za mojo obsesijo z Jägermeistrom, bom mogoče čez vikend želela raje tekilo s pomarančo in cimetom, da veste.
In počasi ugotavljam, da sploh nimam navad? To zna bit prav zoprno, če me želijo ljudje presenetit s kako malenkostjo. V katero velikokrat buljim in ne razumem, zakaj so mi jo želeli podarit, pa se zgodi, da na tisti velik vprašaj v mojih očeh sami odgovorijo: saj si rekla da imaš rada, da ti je všeč...
Oh, a res? Ma ste prepričani? Kdaj že? Lahko sem v nekem trenutku, ali dnevu res skoraj umrla od želje po neki stvari, nikakor pa si ne smete zapomnit preveč natančno mojih trenutnih prebliskov :)
Vse moje življenje je random. Edina moja stalnica je sprememba. Sovražim ustaljenost in navade. Ne razmišljam. Nočem urnikov in nočem komandiranja, nočem opredeljevanja, kaj mi je in kaj mi ni všeč. Če mi v melanholičnem razpoloženju danes paše klasična glasba, se bom naslednjič zgražala in izjavila, da me dela živčno. Rada bi sledila Begu iz zapora, in seriji Las Vegas, a mi ne uspe. Sobotno popoldne bom en mesec preživela s Kanalom A, čez dva tedna pa se ne bom spomnila, če Las Vegas sploh še predvajajo. Nočem pisat postov dva - ali trikrat na teden. Hočem pisat, ko se mi piše.
Kar na živce si grem, ker včasih neupravičeno nap!zdim koga, ki je nehote zgrešil, ker v bistvu sploh ni nič zgrešil, ker je kriva samo moja muhavost.
Mater! Težko je to življenje dvojčka...
Svečarstvo Sovica Oka s.p.
Skozi celo leto, na prvi november pa še toliko bolj, se pritožujem nad izbiro nagrobnih sveč. Pred nekaj leti sem za šalo rekla, da bi bila dobra tržna niša proizvodnja nenavadnih sveč, takih posebnih, lepo oblikovanih, nestandardnih. Izbira sveč ni ravno skromna, vseeno pa se jezim, da čisto vse nagrobne sveče izgledajo tako - nagrobno. Na voljo imamo tistih nekaj barv, rdečo, belo vijolično in rumeno, in tistih nekaj oblik.Najraje na pokopališče nesem belo v obliki valja. Zaprem jo v steklen svečnik, in nič ni lepšega kot preprosta lučka in skromen šopek rož. Elektronskih sveč na baterijo ne prenesem. Saj vem, je sila preprosto, da jo neseš tja enkrat toliko in potem si rešen obveznosti za naslednji mesec, dva, tri. Utripajoče lučke elektronskih sveč dajejo pokopališču disko videz, torej čisto nasprotnega od "večnega počivališča", "večnega miru", "tihega doma", in podobnih nagrobnih napisov.
Kolebam med tem ali je ideja o steklenem svečniku, ki se ga da ponovno uporabit, koristna ali pa bi morda med potencialnimi kupci naletela na odpor. Predstavljam si, da bi nekdo oblikoval sveče v steklenih kozarcih, nekako tako kot se dobi Nutello. Prazen kozarec Nutelle opereš in ko jih zbereš šest imaš lep set kozarcev za sok ali vodo. Ali viski. Dizajn je preprost in nevsiljiv, enkrat se jih je dalo kupit tudi porisane z Disneyevimi junaki. Pravo malo veselje za otroke, ki s(m)o tako lahko imeli vsak svojega.
Torej, kakšna bi bila masovna proizvodnja teh svečnikov-kozarcev? Dva deci, tri, in pollitrski bi gotovo prišli prav. (Tisti pollitrski bi gotovo bili zelo hvaležen dizajn tako za uporabo svečnika kot kozarca za pivo!). Če pomislim, da povprečen človek "skuri" le nekaj sveč na leto, bi v nekaj letih gotovo lahko nabral vse tri garniture kozarcev - za vodo, za viski in za pivo. Ostanke voska se da brez težav odstranit, po tem, ko se vosek strdi. Odpadek bi bil minimalen, saj bi od sveče ostal le alu pokrovček, ki ščiti plamen pred vetrom in dežjem.
Upoštevajte občasne nestabilnosti sovičinega uma. Saj se še spomnite tistega o lupilcu za krompir, ki je lahko tudi lupilec za maslo - za tanke lističe masla, ki se hitro stopijo na toast kruhu?
fotografija: http://img.loccitane.com
Naročite se na:
Objave (Atom)
Sovica je...
Arhiv spletnega dnevnika
bl*Oka*roll
RadaGaImam
Big Brother: